Vloga izvirnika pri pomenoslovnih vprašanjih v svetopisemskem gradivu za slovar slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja

Povzetek

Po teoriji prevajanja Erazma Rotterdamskega je izvirnik, določanje pomena ob preverjanju izvirnika, temeljni pomenoslovni prevajalski in s tem tudi leksikološki kriterij tako v 16. stoletju kot danes. Zato je avtorica uvrstila vzporejanje geselske besede znotraj sobesedila z izvirno svetopisemsko leksiko med svoje prednostne delovne naloge. Treba je bilo odgovoriti na vprašanja, če je sporočilo izhodiščnega jezika, v prvi vrsti hebrejščine, izraženo v ciljnem slovenskem jeziku 16. stoletja in kakšna so odstopanja, oz. ustvarjalni delež naših reformacijskih piscev. Izvirnik ustvarja podlago za razširitev težjih pomenoslovnih vprašanj. Za trden vpogledv razmerje med slovensko ustreznico in izvirnikom je treba določiti, kakšna je pomenska prekrivnost in kje so ugotovljivi pomensko-smiselni odkloni sporočila. Pri redakciji ša je najpomembnejša pritegnitev izvirnika k pomenskim razlagam težko določljivega osnovnega ali stranskih pomenov slovarske iztočnice.