Ambivalentnost in enopomenskost ironije ob primerih Uroša Zupana in Aleša Mustarja

Avtorji

  • Marcello Potocco

Ključne besede:

slovenska književnost, slovenska poezija, ironija, semantika, primerjalne študije

Povzetek

Avtor v prispevku obravnava rabo ironije pri dveh sodobnih slovenskih pesnikih, Urošu Zupanu in Alešu Mustarju. Z zamejitvijo dveh vrst ironije, besedne in situacijske, ter z analizo binarnih opozicij, iz katerih izhaja abivalenca ironičnih izjav oz. situacij, ugotavlja, da se ironija v literarnem besedilu giblje med dvema skrajnostma. Zupanova ironija z uporabo različnih binarnih parov in zabrisanimi prehodi med ironičnim in dobesednim izjavljanjem dosledno ohranja ambivalenco, značilno za fiktivna besedila. Mustar z drugačnim - analoškim - tipom binarnih parov, s poudarjenim dobesednim registrom in z drugimi sredstvi ustvarja enopomenskost ironičnih situacij, ki ožijo estetsko dialoškost besedila in že prehajajo v družbeni angažma.

Prenosi

Objavljeno

2009-03-15

Kako citirati

Potocco, M. (2009) „Ambivalentnost in enopomenskost ironije ob primerih Uroša Zupana in Aleša Mustarja“, Slavistična revija, 57(3), str. 451–465. Dostopno na: https://srl.si/ojs/srl/article/view/COBISS_ID-40411234 (Pridobljeno: 26 november 2024).

Številka

Rubrike

RAZPRAVE