Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju – knjižna slovenščina med realnostjo in idealnostjo

  • Hotimir Tivadar
Ključne besede: slovenščina, knjižni jezik, knjižna norma, govorjeni jezik, medijski jezik, fonetika, samoglasniki, 21. st., Slovene langugae, standard language norm, spoken language, media speech, phonetics, vowels

Povzetek

Slovenski (knjižni jezik je v strokovni in laični javnosti pogosto predstavljen kot težko naučljiv in težaven jezikovni kod, ki dela pripadnikom različnih narečij precejšnje težave, kar je bilo tudi zapisano v Toporišičevi slovnici. Na drugi strani pa naj bi (verjetno tudi zaradi domnevne neenotnosti in težavnosti) izgubljali na svoji prestižnosti. Analiza samoglasnikov, ki jo bomo predstavili v tem članku, nam dokazuje ravno nasprotno - enotni knjižni jezik opavlja svojo funkcijo v realni idelani podobi in se pri tem ne ozira niti na narečno različnost govorcev.
Objavljeno
2010-01-15
Kako citirati
Tivadar, H. (2010) „Normativni vidik slovenščine v 3. tisočletju – knjižna slovenščina med realnostjo in idealnostjo“, Slavistična revija, 58(1), str. 105-116. Dostopno na: https://srl.si/ojs/srl/article/view/COBISS_ID-41941090 (Pridobljeno: 22februar2020).
Rubrike
RAZPRAVE