Прагматические аспекты семантики первого лица (на материале регионального законодательства)

Povzetek

Članek se ukvarja s pragmatičnimi vidiki semantike prvoosebnega izražanja, tj. delovanju jezikovnih sredstev in referenčni korelaciji. Raziskava temelji na predpostavki, da avtor uradnega besedila nastopa v tem besedilu. Avtor pooseblja državni organ - oblast ali njene predstavnike, a ne državne uprave, tj. javnega uslužbenca. Prvoosebna identiteta avtorja se med drugim izraža z gramatično kategorijo osebe. Gradivo te raziskave sestoji iz uradnih besedil - odlokov in predpisov iz pokrajinske zakonodaje. Razlog za to pragmatično karakterizacijo je avtor jeva vloga v kontekstu različne komunikacije. Kolektivni avtor uradnega besedila ima mnogo obrazov. Pragmatične konotacije so odvisne od vrste dokumenta, statusa udeležencev komunikacije in sporazumevalnih ciljev; tako je jaz lahko upravni organ (zakonodajalec) , odgovorni ali nepreskrbljeni (družinski član) . Statusa udeležencev komunikacije sta nasprotna. V vlogi 'jaz, nepreskrbljeni (družinski član)' osebek lahko prosi ali se mora zglasiti ali obvestiti pristojni organ o nečem, kar neposredno zadeva to vlogo. Uporaba in načini izražanja vloge 'mi, uradno telo' so različni, npr. mi, zakonodajalec ; mi, projektant ; mi, (ki smo) solidarni; mi, predlagatelj; mi, odgovorni . Spreminjanje pragmatičnih odtenkov zaimka mi se pojavlja na obrazcih - prilogah k odlokom in predpisom, saj se se mi pojavlja npr. z družbenik , prijavitelj (obveščevalec) , nepreskrbljeni (družinski član) , pripovedovalec . Številni načini izražanja omogočajo izkazovanje ne le statusa avtorja besedila in njegove trdne povezanosti s kolektivom, ampak tudi premišljenosti upravnih odločitev, do katerih prihaja s soglasjem celotnega kolektiva. Raba zaimka mi in pomnožinjenje subjekta je odvisno od avtorjevega statusa: čim nižji je, tem večja je potreba po identifikaciji s kolektivom