Kategorija sočutja v esejistiki Zbigniewa Herberta

Povzetek

Predmet analize je esejistično delo Zbigniewa Herberta (1924-1998), ki je v Sloveniji znano zahvaljujoč uspešnim prevodom Jane Unuk, Jasmine Šuler Galos in Nika Ježa. Avtor prispevka analizira pomene, ki jih je Herbert v svojih esejih dal pojmu sočutja. Ob tem opaža, da je za junaka Herbertovih esejev sočutna drža pomembna perspektiva, iz katere vrednoti izbrane pojave v zgodovini zahodne civilizacije. Esejist obravnava kulture ali skupine, do katerih je bila zgodovina še posebej kruta (minojska kultura, albižanska kultura, red vitezov templjarjev idr.), vendar v središču njegovega zanimanja ostaja predvsem umetnost. Zgodbe Herbertovih estetskih fascinacij se od "šoka", silovite očaranosti, ki se včasih stopnjuje v "nenadno spoznanje", prevešajo v podrobne faktografske študije. Ob "srečanju" z umetniškim delom se namreč v esejistu prebudi radovednost in ga spodbudi pojasniti izkušnjo, katere udeleženec je postal. To skoraj vedno stori tako, da poskusi aktualizirati njen širši kontekst. Avtor prispevka svoje razmišljanje navezuje mdr. na filozofijo Richarda Rortyja, ki v knjigi Contingency, Irony and Solidarity (1989) predlaga, da je treba temelje solidarnosti med ljudmi iskati v občutku, da so si vse človeške usode podobne.